RADOSTI NA SNEGU
Smučanje. Ko smo zaslišali to besedo, smo vsi pomislili na naš teden, ki ga bomo preživeli na Cerknem. Nekaterim se je ob tem na obraz zarisal nasmešek, nekaterim pa so se spet začele tresti hlače.
A vendar je prišel 19.januar, ko smo se učenci drugih letnikov zbrali pred Športnim centrom Police in čakali na avtobus. Vso prtljago, ki pa je tokrat ni bilo malo smo zložili v avtobus in se odpeljali. Čas smo si krajšali s pesmimi ob spremljavi kitare. Ura in pol vožnje je hitro minila. Srečanje s snegom se je vedno bolj bližalo.
Najprej nas je avtobus peljal na smučišče. Tam smo se preobuli in poiskali svoje profesorje, ki so z nami delili svoje znanje smučanja.
Nekateri so že veselo smučali, drugi pa so se še spoznavali s snegom. Ob takih trenutkih tudi smeha ni manjkalo, celo profesorji niso mogli ostati resni. A z vsakim dnem, je bilo padcev manj, sneg je postal prijatelj vseh, tistih, ki bi jim že lahko rekli profesionalci, pa tudi tistih, ki so to skušali postati. Tako, smo z vsakim dnem dobivali več samozavesti, in tudi strah pred progami je postopoma izginjal. Kmalu smo se po progi spustili prav vsi, brez izjeme.
Mineval je dan za dnem in radosti na snegu so se bližale koncu. Ker smo vsi znali smučati in so se prave radosti na snegu šele začele, smo si vsi potiho želeli, da se še ne bi končale.
Drugačna zgodba pa se je odvijala v hotelu. Prvi dan, smo se nastanili v sobah in še spoznavali hotelske hodnike in vogale. Prav hitro, so se začela spletati nova prijateljstva.
Kot, da smučanje ni dovolj naporno, so si nas za konec vsak dan privoščili še profesorji. Pripravili so nam predavanja. Nekatera so bila zanimiva, druga malo manj, a prav od vsakega pa smo nekaj odnesli. Verjetno je že jasno, da so bila povezana s smučanjem. Izvedeli smo veliko o zgodovini smučanja in razvoju smučanja, varnosti in pravilih na smučiščih, poučili pa so nas tudi o smučarski opremi.
Da pa se ne bi prehitro naveličali enih in istih obrazov, so nas obiskali tudi nekateri drugi profesorji s šole. Tudi oni so nam pripravili dejavnosti, nekateri izmed njih pa so nam družbo delali tudi na smučišču.
Da pa zaključim…. Menim da je prav, da se zahvalim vsem profesorjem, ki so nam podelili njihovo znanje in spretnosti smučanja. Pohvaliti velja prav vse, ki so nam omogočili, da so se radosti na snegu, tako imenovale z razlogom.
Upam, da se še kdaj vidimo na smučišču!! 😀
F
